Tole bloganje mi gre bolj slabo od rok zaenkrat. Nobene samodiscipline nimam glede rednega objavljanja. Včasih mi fotke niso všeč, spet drugič nimam nič za povedat, tretjič imam idejo, pa nimam časa... Polno izgovorov. Ha, sem našla že eno od novoletnih zaobljub. Čeprav, resnici na ljubo, od lanskoletnih 10 sem izpolnila le 3. Saj pravim, nobene samodiscipline.
Ker se je jesen zgodila v eni sami objavi, se bom potrudila, da bo zima bolj bogata. Zame se zima ne začenja po koledarju, pač pa s prvim pravim snegom - torej snegom, ki pobeli okolico in povzroči, da so noči svetlejše in tišje, ki škripa pod nogami in ki v meni zbudi spečega otroka in me spomni na to, da še nisem do konca odrasla in da se znam še vedno igrat. Ko pade sneg, spontano pride tudi vse ostalo, kar me spominja na zimo - vonj po cimetu, snežaki, lučke, kape, šali, rokavice, ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar